ANTOLOGIJA KRIKA II: TWISTER
koreografski performans
premiera: 10. 4. 2025 ob 20:00
ponovitve:
11. 4. 2025 ob 20:00
15. 4. 2025 ob 18:30
5. 5. 2025, ob 20:00
Ogled predstave je brezplačen. Rezervacija mesta >>>
Koncept in koreografija: Urška Centa
Soavtorstvo in izvedba: Urška Centa, Kristýna Peldová
Zunanje oko: Tina Habun
Glasba in oblikovanje zvoka: Domen Novak
Kostumografija in fotografija: Hana Podvršič
Grafično oblikovanje: Rok Marinšek
Produkcija: Zavod NEST
V sodelovanju: Galerija Vžigalica (MGML) in Keiko Miyazaki
Partner: Društvo za sodobni ples Slovenije
Projekt je podprt s strani Ministrstva za kulturo.
Trilogija Antologija krika nadaljuje raziskovanje prostorske negotovosti samostojnega plesnega umetnika – fizične, konceptualne in eksistencialne. Po prvem delu Vrečka presenečenja, ki je znotraj konteksta plesne predstave dajal prostor mladim vizualnim umetnikom, Twister zaradi stiske financiranja uprizoritvenih umetnosti neodvisnih ustvarjalcev vstopa v galerijski prostor, namenjen vizualni umetnosti. Tokrat se delo Kolektiva NEST prepleta z razstavo Ljubezen ne plačuje najemnine vizualne umetnice Keiko Miyazaki, ob čemer se sooča s prilagajanjem lastne prakse in preizpraševanjem njene subverzivnosti v odnosu do prostora, ki mu ne pripada.
Dve telesi brez obrazov brezkončno krožita, iščoč lastno vrednost, težo in moč. V imenu ljubezni do svojega dela sta se pripravljeni investirati v celoti in do konca — se popolnoma razdati, se dokončno ponuditi na uporabo delu, se iztrošiti za svoj poklic. Pri tem ne gre za njuno identiteto, ta ni pomembna; pomemben je le smisel, ki ga najdeta v tem, kar imata radi. Vredno je, kajti le tako lahko obstajata.
Lahko se poganjata sami, s svojo vzdržljivostjo kljubujeta zakonitostim narave in sistemu, v katerem obstajata — dve telesi, ki ne priznavata diktata minljivosti. Perpetuum mobile se razkriva v neskončnem gibanju brez prekinitve: kljub izčrpanosti je nemogoče ubežati nuji gibanja, kljub praznini nuji ustvarjanja, kljub potrebi po razkrivanju nuji zakrivanja lastnih ran. Sta v nenehnem ponovnem iskanju ljubezni do samih sebe. Njuna izčrpanost živi skozi paradoks in je kot taka način odpora. Zapletata se na vso moč in pazita, da pri tem ne padeta na spolzkem terenu, saj sta naučeni, da tistemu, ki dvomi, spodrsne. Treba je samo zbrati moč, sprejeti igro in zavteti vrtavko, ki ju lahko popelje do nore zabave in zgodbe o uspehu.
V Galeriji Vžigalica nastaja duet dveh performerk, ki v spoštljivem odnosu do prostora, ki omogoča njuno eksistenco, vstopata v dialog z razstavo, hkrati pa skozi njegovo omejitev iščeta nove oblike osvoboditve in vztrajanja. Fizično in metaforično deljenje prostora se predstavlja kot priložnost za nove ustvarjalne izzive, vzpostavitev dinamičnega performativnega prostora, kjer se razstava in performans neprestano prepletata, združujeta in razdvajata, ter nagovor novega občinstva. Antologija krika II: Twister je utelešena moč odpora proti nevidnosti, odvzemanju prostora in nenehnemu soočanju s preseganjem lastnih meja v plesnem ustvarjanju.
O razstavi
Večmedijska postavitev v Celju živeče japonske umetnice Keiko Miyazaki (1978) skozi osebno zgodbo prikazuje kompleksno prepletanje niti ljubezni in intimnih odnosov, vzpostavljanje partnerstva in družine v zahtevnih pogojih sodobnega potrošništva ter družbo, ki časti večno mladost in lepoto. Osrednje delo Ljubezen ne plačuje najemnine prikazuje par, ujet v neskončno poganjanje kolesa iz položnic – simbol izčrpanosti pod težo kapitalističnih pritiskov. 3D-tiskane miniature parov z vrečkami na glavah poudarjajo izgubo identitete v začaranem krogu dela in potrošnje, medtem ko drugi eksponati raziskujejo kronično pomanjkanje časa in denarja, ki oblikuje intimne odnose. Delo *Quadragenarian* z grotesknim ritualom odstranjevanja maske proti gubam razkriva pritisk večne mladosti, v ozadju pa dialog umetnice z materjo osvetljuje generacijski prepad v dojemanju staranja in zakonskih pričakovanj. Razstavo zaokroža instalacija s peščeno uro brez dna, ki simbolizira neizprosen tek časa in eksistencialno negotovost. V neoliberalnih pogojih najemništva in potrošništva umetnica opozarja na brezizhodno časovno stisko, s katero se lahko poistoveti večina njene generacije. Kot je dejal Willem de Kooning: »Težava z revščino je, da zasede ves tvoj čas.«
