I. nacionalni simpozij Kako misliti flamenko?

Flamenko kot sodobna uprizoritvena praksa v slovenskem kulturnem prostoru

nedelja, 15. 10. 2023, ob 11:00
Atrij ZRC

Sogovorci_ke:
Ana Pandur
Urška Centa
Anja Mejač
Mitja Obed
Maša Radi Buh
Mateja Bučar
Ivana Maričić
Snježana Premuš

Navadno je prva asociacija, ki vznikne ob omembi flamenka, zavita v obotavljivo predstavo časovno in geografsko oddaljenega. A flamenko je v slovenskem prostoru na tak ali drugačen način prisoten že več desetletij, najbolj intenzivno v segmentu plesa. V zadnjem času se – morda prav zaradi iztrganosti iz izvornega konteksta, notranje nuje njegovih ustvarjalk_cev in same narave žanra kot nečesa inherentno živega – vse bolj prepleta in staplja s sodobnimi scenskimi praksami in poraja nov žanr – sodobni flamenko. Vokabular sodobnega flamenka in njegove strukture, uporabljane v funkciji uprizoritvenega orodja, pa preraščajo žanrske okvirje in zadobivajo dimenzijo samostojnega uprizoritvenega jezika. Namen prvega simpozija, ki smo ga poimenovali “Kako misliti flamenko?”, je prevpraševanje površinske splošne predstave o flamenku, sopostavljanje pogledov ustvarjalk_cev in raziskovalk ter raziskovanje vzporednic med sodobnim flamenkom in sodobnimi uprizoritvenimi praksami. Poseben poudarek v prihajajoči prvi ediciji namenjamo koregrafskim postopkom in ustvarjalnim izkušnjam, ki, izhajajoč iz jezika flamenka, združujejo raznovrstne uprizoritvene prakse, in njihovemu umeščanju v slovenski kulturni prostor.

Na simpoziju bodo sodelovali slovenski ustvarjalci na področju sodobnega flamenka Urška Centa, Mitja Obed, Anja Mejač in Ana Pandur, ki so obenem tudi kuratorji simpozija, njihove sogovornice pa bodo priznane plesne ustvarjalke in teoretičarke s področja performativnih študij in glasbe Maša Radi Buh, Mateja Bučar, Ivana Maričić in Snježana Premuš.

Ana Pandur, avtorica, koreografinja, plesalka, hispanistka in filozofinja je že v času študija na FF v Ljubljani kot izhodišče svojega umetniškega ustvarjanja in preučevanja privzela flamenko in njegovo aplikacijo v sodobne uprizoritvene prakse. Po izobraževanju iz klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu. Zadnjih dvajset let deluje kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami, s sodobnim plesom, gledališčem. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na interdisciplinarnem pristopu k flamenku, v katerih vzpostavlja svojstven avtorski, koreografski in uprizoritveni jezik. Kot koreografinja, plesalka ali performerka sodeluje s številnimi glasbeniki, režiserji in koreografi doma in v tujini, v zadnjem času pa se intenzivno posveča oblikovanju giba za gledališče in ustvarjanju lastnih avtorskih projektov. Na Akademiji za ples v Univeze Alma Mater Europaea predava kot nosilka predmeta Medkulturne plesne prakse.

Urška Centa je plesalka, koreografinja, glasbena ustvarjalka in pedagoginja, ki za ustvarjalno izhodišče jemlje umetnost flamenka. Med leti 2014 in 2017 je znanje pridobivala na madridskih akademijah flamenka Centro de Danza Española y Arte Flamenco Amor de Dios in Centro Superior de Estudios del Flamenco UFlamenco. Leta 2021 je na Akademiji za ples AMEU v Ljubljani diplomirala iz sodobnega plesa in koreografije. Redno se udeležuje plesnih, koreografskih in teoretskih delavnic doma in po Evropi. Oblikuje edinstven ustvarjalni svet in v zasledovanju medkulturne vizije razvija performativno govorico, ki se tvori na polju med flamenkom in sodobnim plesom. Sodeluje z izpostavljenimi slovenskimi in tujimi umetniki in z raznolikimi projekti nastopa na pomembnejših odrih doma in v tujini. Od leta 2017 v Ljubljani vodi cikel Noches de tablao. Je soustanoviteljica zavoda NEST, ki je nastal leta 2020, in njegova umetniška vodja. Znotraj zavoda redno poučuje flamenko, kot gostujoča pedagoginja pa je poučevala na Royal Conservatoire Den Haag (NL), Die Rozenfabriek (NL), A.S.D. Viento Flamenco (IT), Poletni plesni šoli JSKD, Zimski plesni šoli JSKD in drugod.

Anja Mejač deluje na področju sodobnega flamenka in plesne improvizacije. Je magistrica Umetnosti giba na AGRFT ter diplomirana načrtovalka Vizualnih komunikacij na ALUO. Flamenko je študirala na priznani akademiji Amor de Dios v Madridu. Že več kot deset let se redno izobražuje na področju plesne improvizacije doma in v tujini. Svoje umetniško raziskovanje posveča študiju plesa flamenka ter tehnikam plesne improvizacije, ki temeljijo na poslušanju notranjih telesnih občutkov. V njunem preseku razvija lasten uprizoritveni jezik. Ukvarja se s snovanjem avtorskih projektov, s katerimi se predstavlja na mednarodnih festivalih doma in v tujini. Kot plesalka in koreografinja sodeluje tako s slovenskimi kot tujimi umetniki z različnih področij uprizoritvenih, glasbenih in vizualnih umetnosti. Je ustanoviteljica projektnega prostora Skladišče 172, v katerem redno poučuje flamenko ples in jogo, ter deluje kot producentka umetniških projektov.

Mitja Obed v svojem delovanju raziskuje flamenko, ki ga preoblikuje in uporablja kot orodje izražanja idej in konceptov, prestopa njegove meje in ga bogati s sodobnoplesnim besediščem, baletom, drugimi plesnimi oblikami in zvokovno improvizacijo. Deluje z različnimi umetniki raznih področij v Sloveniji in tujini, od katerih izstopata Španija in Hrvaška. Je avtor plesnih predstav Entropija (premiera v Madridu 2022), Dictarot (premiera Ljubljana 2021), Imagen (premiera Sevilla 2020), uPoGiB (premiera Ljubljana 2017), Box (premiera Zagreb 2015). Kot sokoreograf je sodeloval v predstavah Brave New World, (Ni)sem, Metamorphosis in druge. Ustvarja tudi na področju plesnega filma. Je umetniški vodja plesno-glasbenega koncertnega cikla Espacio flamenco.

Maša Radi Buh je samozaposlena dramaturginja, urednica in kritičarka na področju sodobnih scenskih praks. Trenutno je urednica platforme Neodvisni in selektorica za platformo Zlata paličica. Njene kritike so (bile) objavljene v Delu, Dnevniku, na Radiu Študent, na Neodvisnih in na portalu Kritika (kjer je bila v letih 2021 in 2022 tudi članica uredniškega odbora), njeni prispevki pa v Maski, Dialogih, Amfiteatru… Kot del mednarodnega kolektiva systering je sourednica istoimenske publikacije, v sodelovanju z Metodom Zupanom pa prihajajočega zbornika Metodologije beleženja malih umetnosti pri zavodu Emanat. Kot dramaturginja je sodelovala pri uprizoritvah Je že konec? in (╯°□°)╯︵ ┻━┻ screamage. Leta 2023 je prejela nagrado Ksenije Hribar za področje plesne kritike.

Mateja Bučar je leta 1974 končala baletno šolo v Ljubljani, leta 1979 pa zaključila študij klasične in sodobne baletne tehnike na Centre de Danse International Rosella Hightower v Cannesu. Leta 2015 je doktorirala s področja koreografije na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples / City University London. Od leta 1980 je bila članica baletnega ansambla v SNG Opera in balet v Ljubljani, kasneje pa se pridružila tudi Plesnemu Teatru Ljubljana, kjer je kot koreografka in protagonistka sodelovala s Ksenijo Hribar in Inštitutom Egon March. Leta 1999 je ustanovila DUM – Društvo umetnikov, kjer umetniško sodeluje z Vadimom Fiškinom. Njena dela in predstave so bile poleg Ljubljane in Slovenije predstavljene na odrih, glaerijah in mestnih prostorih mnogih držav Evrope.Trenutno poučuje koreografijo na plesni akademiji Alma Mater Europaea. Leta 2005 prejela Župančičevo nagrado Mesta Ljubljane, leta 2014 Ann Sayers Award v londonskem Laban centru, leta 2015 pa Nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije.

Ivana Maričić je magistrirala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z nalogo Kriki in šepetanja: Vloga glasu v sodobni gledališki praksi (mentorja prof. dr. Gregor Pompe in red. prof. dr. Mladen Dolar). V svoji zaključni nalogi je obravnavala fenomen glasu v sodobnih performativnih praksah iz perspektive teoretske psihoanalize. Leta 2022 je za svoje magistrsko delo prejela Dekanjino nagrado Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Trenutno je zaposlena kot mlada raziskovalka na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU, kjer piše disertacijo na temo epistemologije glasbenega zgodovinopisja. Občasno deluje kot glasbena kritičarka in piše članke za časnik Delo ter portal Odzven in Kritiko Slovenskega gledališkega inštituta.

Snježana Premuš je začela plesati v Plesni Izbi Maribor, leta pa 1998 magistrirala na London Contemporary Dance School (LCDS). Svoje plesno in koreografsko znanje je poglabljala v različnih mednarodnih koreografskih in improvizacijskih projektih v Glasgowu, Parizu, Dunaju, Berlinu, Pamploni, Atenah in Ljubljani. Leta 2012 je zaključila specializiran študij v Body mind centering v Berlinu. V svojem dolgoletnem delovanju je sodelovala s številnimi mednarodnimi skupinami, producenti in festivali (Robin Howard Theatre London, Theater am Halleschen Ufer Berlin, Festival Exodos, EN KNAP, Betontanz, Flota, PTL, Tjedan suvremenog plesa Zagreb, Isadora and Raymond Research Centre Atene…). Leta 2009 se je z Andrejo Rauch Podrzavnik in Gregorjem Kamnikarjem ustanovila zavod Federacija. Kot samostojna avtorica in kot članica kolektiva Federacija se ukvarja z družbeno orientiranimi projekti in z delom z mladimi in ranljivimi socialnimi skupinami.

Partnerji: Zavod NEST, Skladišče 172, PKD Flamenko, PKD Predmestje