URŠKA CENTA

Urška Centa (1993), rojena v Ljubljani, je plesalka, koreografinja, glasbena ustvarjalka in pedagoginja, ki za ustvarjalno izhodišče jemlje umetnost flamenka. Med leti 2014 in 2017 je znanje pridobivala na madridskih akademijah flamenka Centro de Danza Española y Arte Flamenco Amor de Dios in Centro Superior de Estudios del Flamenco UFlamenco. Leta 2021 je na Akademiji za ples AMEU v Ljubljani diplomirala iz sodobnega plesa in koreografije. Oblikuje edinstven ustvarjalni svet in v zasledovanju medkulturne vizije razvija performativno govorico, ki se tvori na polju med flamenkom in sodobnim plesom. Sodeluje z izpostavljenimi slovenskimi in tujimi umetniki in z raznolikimi plesno – glasbenimi projekti nastopa na pomembnejših odrih (Cankarjev dom, Kino Šiška, Slovensko stalno gledališče Trst, Slovensko narodno gledališče Drama, Mestno gledališče Ptuj, Sarajevski Ratni Teatar, Teatro Palamostre, Bi flamenko, 59. Jazz festival Ljubljana, Tjedan suvremenog plesa Zagreb, itd.). Med njene odmevnejše avtorske projekte spadajo »ENO – ONE« (Cankarjev dom, Zavod Flota), »Lorca, ti in jaz« s Katjo Šulc in Robertom Jukičem, »Eno balado, prosim!« z Zvezdano Novaković ter delovanje v glasbenih zasedbah »Nairuz«, »Sentido project« in »MTF feat. Sub-Lime«. Od leta 2017 v Ljubljani vodi cikel »Noches de tablao«, ki temelji na razvoju novih projektov, ki svoje jedro črpajo iz flamenka in ga spajajo z drugimi glasbenimi kulturami in sodobnimi umetniškimi smernicami. Kot pedagoginja redno poučuje in gostuje po Sloveniji in tujini (Poletna plesna šola JSKD, Zimska plesna šola JSKD, A. S. D. Viento Flamenco, itd.) ter mentorira ustvarjalno delo učencev.

ANJA MÖDERNDORFER

Anja Möderndorfer (1987), rojena v Ljubljani, je versatilna odrska umetnica z veliko ustvarjalno radovednostjo, ki aktivno deluje tako v institucionalnih gledaliških predstavah kot na neodvisni sodobni plesni sceni. Leta 2010 končala plesno akademijo v Amsterdamu (Amsterdamse Hogeschool voor de Kunsten, De Theaterschool), po zaključku študija pa je še dve leti živela in ustvarjala na Nizozemskem (mjuzikel »Hairspray«, »Dansgezelschap Sirin_Mos«, »CoolDanceCollective«, »New Dance Company«). Odkar se je vrnila v Slovenijo deluje kot samozaposlena v kulturi. Lahko smo jo videli v predstavah Kjare Starič Wurst »Razpotja«, »Triptih« in »Human«, plesnih projektih Miloša Isailovića »Stranac« in »Glad«, v operah SNG Opera in balet Ljubljana »Orfej v peklu« v koreografiji Mihe Krušiča, »Otello«, koprodukciji s Cankarjevim domom v koreografiji Lukasa Zuschlaga, Stadtheater Klagenfurt opereta »Das Land des Lächelns« v koreografiji Matthewa Couvillona, predstavah Mestnega gledališča ljubljanskega »Trač ali mnogo hrupa za nič”, »Rent« v koreografiji Žigana Kranjčana. Poleg aktivnega plesa in nastopanja pa se posveča tudi koreografiji in poučevanju. Kot koreografinja je sodelovala pri predstavah »Orlando« in »Addamsovi« Mestnega gledališča ljubljanskega, »Za zmerej« gledališča Toneta Čufarja Jesenice, Samorog« SNG Opere in baleta Ljubljana, »Cipe« Slovenskega ljudskega gledališča Celje in »Čudovita« Slovenskega narodnega gledališča Trst. Svoje znanje gledališkega giba trenutno izpopolnjuje na magistrski smeri umetnost giba Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

KRISTÝNA ŠAJTOŠOVÁ

Kristýna Šajtošová (1994), rojena v Karlovych Varech na Češkem, je performerka, koreografinja in pedagoginja, ki deluje na področju sodobne umetnosti na Češkem in v Sloveniji. Po zaključenemu šolanju na Duncan konzervatoriju v Pragi je opravila še univerzitetni program na Kraljevem konzervatoriju v Antwerpnu in postala del skupine Spitfire (»Constellations I. – Before I say yes« in »Constellations II. – Time for sharing«). Odkar se je leta 2017 preselila v Slovenijo, sodeluje s priznanimi koreografi, režiserji in drugimi ustvajalci, kot so Gregor Luštek (»Zibka«, »Tri sestre« – Anton Podbevšek Teater), Maja Delak (»Samo za danes« – Stara Elektrarna), Kaja Lorenci (»Tristanov akord ali sladki poslej« – Plesni teater Ljubljana), Žigan Krajnčan (»Chorus« – Kino Šiška, »Ljubi me nežno« – Cankarjev dom), Jan Krmelj (»Grenki sadeži pravice« – SNG Drama), Stanislav Moša (»Rent« – MGL) in drugi. Leta 2017 je bila mentorica v programu za pedagoge na Poletni plesni šoli v Duncan centru. Z Žiganom Kranjčanom je poučevala masterclass na Zhejiang konzervatoriju na Kitajskem. Od leta 2018 je zunanja učiteljica v Duncan centru in učiteljica sodobno plesnih tehnik v plesni šoli Urbana scena Ljubljana. V sezoni 2019 in 2020 je poučevala sodobni ples in improvizacijo na Praktikumu SPU in Kud Ponor Bitnamuun. Kot plesna pedagoginja širi znanje predvsem preko raznovrstnih principov improvizacije, pri čemer izhaja iz metode »instantne kompozicije«. Zanjo je ples prostor, kjer lahko kot performerka in koreografinja izkusi ustvarjalnost v vsej svoji polnosti. Na to metodo gleda, kot na eno izmed možnih poti do pristnega ustvarjalnega potenciala človeške biti.

SARA JANAŠKOVIĆ

Sara Janašković (1995) je mlada plesalka, performerka, koreografinja in pedagoginja iz Šempetra (Vrtojbe), ki zadnja leta živi v Ljubljani. Izobraževala se je na Umetniški gimnaziji za sodobni ples v Ljubljani, od koder jo je poneslo na dvoletni program za plesalce in koreografe Performact na Portugalskem. Trenutno zaključuje visokošolski študij za ples in koreografijo na Alma Mater Europeaea v Ljubljani. V svojem ustvarjalnem opusu je predvsem v šolskih produkcijah sodelovala s številnimi domačimi in tujimi koreografi (Maja Delak, Sinja Ožbolt, Vita Osojnik, Lana Zdravković, Nenad Jelesijević, Urška Vohar, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Jan Krmelj, Gregor Luštek, Dymitry Szypura, Natalia Pieczuro, Rakesh Sukesh, Inaki Azpilaga, Luke Jessop, Ted Stoffer, Robet Hayden, Marco Da Silva Ferreira, Renan Martins, Jos Baker, Claire Huber) ter se podpisala pod lastna avtorska dela (»Excuisite Corps – Arhiv: Pralnica«, »Lahko gre drugače«, »Flashdance«, »Dolores Fiambre«, »Gamma Maria«, »Potovalna agencija«). Njeni najbolj aktualni sodelovanji sta bili v predstavi »CYPHER« pod vodstvom Žigana Krajnčana ter v predstavi »Tri psice, dva planeta, ena raketa« v produkciji Emanata in koreografiji Urške Vohar. V oblikovanju lastnega umetniškega jezika raziskuje brezmejne možnosti telesnosti v človeškem izražanju. Osredotoča se na potenciale skupnosti, pri čemer goji globoko strast do tako imenovane »instantne kompozicije«. Zadnja leta se posveča tudi zdravljenju z umetnostjo.